Iniciacija v življenje – ADHD

Tale objava nastaja na vzpodbudo mamice, ki ima otroka z diagnosticirano ADHD.  

Pišem iz vidika, ki ga zajema moj pogled, ne oziraje se na diagnoze in že potrjene predpostavke zgoraj omenjene “motnje”. Ta zadnji izraz me je hudo zmotil, ampak kdo sem jaz, da sodim?
Moja spoznanja in videnja niso znanstveno potrjena, pišem iz sočutja do vse več otrok, ki se nezavedno upirajo sistemu in okolju v katerega so se rodili.

Torej, pred kratkim sem se pogovarjala z mamico, ki je že leta moja stranka in s časoma so se srečanja prelila tudi v prijateljstvo.
Po končani obravnavi me je sama spodbudila z besedami: “Marija, če še kaj objavljaš, tole mora iti v svet. Ogromno staršev je obupanih, ker ne vedo več kako naj pomagajo otrokom in sebi.”

Doma sem sedla za računalnik. vendar sem pred dejstvom, da se spoprijemam s tako zelo kompleksno zadevo, klonila. Nisem zbrala dovolj energije, poguma, ne vem česa še vse, za pisanje.
Danes me je taista mamica poklicala in se v solzah zahvaljevala za pomoč. Naredila je po mojem nasvetu in otrok je začutil, da je sprejet, da je razumljen, da je varen …

Težko bi bilo poenotiti primere vseh otrok, ampak nekaj je gotovo vsem skupno

• Otroci s pomankanjem koncentracije so močno občutljivi, čeprav navzven to skrivajo. Radi se delajo močne in odrasle, v čemer so lahko zelo prepričljivi in to jim gre v škodo. Odrasli jih v resnici kaj hitro začnejo kot take tudi obravnavati in pozabljajo, da so vendarle samo otroci v stiski.
• Kot vsi ostali, tudi ti otroci potrebujejo veliko ljubezni, žal pa je ne morejo sprejeti, zato se njihovi odnosi lahko hitro spremenijo v manipulativne.
• Kot ste verjetno ugotovili že sami, so zelo inteligentni. In kar starše najbolj jezi, je prav to, da so kljub temu “slabi” učenci.
• Imajo neskončno zalogo ljubezni, ki pa je nekako nepretočna. Verjetno ste že sami opazili, da se lahko sprostijo le v naravi in obožujejo živali. Včasih je videti, da se resnično pogovarjajo z njimi – čutijo eni druge.

V ta svet niso prišli zato, da bi jezili starše in druge, čeprav je velikokrat videti, da počnejo prav to. To, da so “drugačni” ne pomeni, da so slabši od kogarkoli, da bi morali biti zaznamovani in ostajati ob strani. Prav tako pa ne pomeni niti tega, da potrebujejo več zaščite in pozornosti. Z njimi je treba delati enakovredno v primerjavi z drugimi otroci.
Moje mnenje je, da jim diagnoze ne prinašajo nič dobrega.
Ne želim se opredeljevati, ker pa že pišem, potem bom to naredila iskreno, tako kot to delamo na obravnavah.

Diagnoza staršem prinese olajšanje z vidika,  sedaj vemo kaj ne narobe z našim otrokom.
Pa je to res?
Nihče natančno ne ve kaj je “narobe” s tem otrokom.
Straši mogoče lahko malo lažje zadihajo v dobri veri, da jim bo znanost priskočila na pomoč, da učitelji sedaj razumejo in vedo kako ravnati z njihovim otrokom, da bo svet napravil nekaj v prihodnosti, da bodo ti otroci našli svoje mesto pod soncem.
In kot bi rekel moj sin: “Na koncu dneva otroci v strahu pred jutrišnjem dnem zaspijo.”

Jasno mi je, da to vse že dobro veste. Veste gotovo še veliko več o tem kot jaz in čakate na (od)rešitev. Naporno je, velikokrat nevzdržno dan za dnem poizkušati, uvajati nove ukrepe, se pogovarjati in na koncu dneva znoreti na otroka, ker spet ni naredil, ker spet ni držal obljub, ker je spet lagal, ker je pobegnil, ker ne zmore in vi to veste, samo ne veste več kako pomagati njemu in sebi, da ne boste v resnici znoreli vsi skupaj v družni in učitelji zraven.

Moj nasvet

Otrok je v preteklosti doživel travmo. Zgodilo se je nekaj, kar mu odrezalo korenine. Ponovno je potrebno vzpostaviti povezavo med telesom in glavo- seveda govorim o energijski povezavi, ki se med se je ob travmi prekinila, oziroma je oslabela. To ni nič hudo nenavadnega, vsi smo doživeli take travme. Je pa na žalost zadeva taka, da se o tem ne govori, tega nas ne učijo in človek ne ve kako (si) pomagati. V resnici se to da popraviti. Poznamo kar nekaj načinov, ki so verodostojni in prinesejo olajšanje.

Primer naše mamice:

Z otrokom se je dogovorila, da bo na treningu trenerju izročil v podpis potrdilo za status športnika.
Mama ga je poklicala med potjo domov in vprašala, če je potrdilo oddal. Otrok je potrdil, oddal je papir trenerju.
Urejeno!
Ker po nekaj dneh potrdila še ni bilo nazaj, v šoli pa se iztekal čas za oddajo, je mama otroka vprašala, zakaj to traja tako dolgo.
otrok ji je suvereno pojasnil, da je trener zbolel ima 40 vročine in ne more podpisovati papirjev itd. Bil je hudo prepričljiv, tako zelo, da je mama verjela zgodbi.
V jezi je poklicala trenerja. Nekdo bo vendar moral ta papir podpisati! In glej ga zlomka, trener ni bil bolan pa tudi nobenega papirja ni dobil v podpis!

K sreči sva se z mamo srečali še preden je prišla v kontakt z otrokom. Jasno je, da je bila iz sebe. In seveda so, kot tolikokrat poprej privrela na dan vprašanja v stilu:

• Zakaj laže?
• Kaj sploh razmišlja?
• Znorela bom …

Poleg vsega je bilo najbolj zanimivo to, da ni opravil nekaj, kar ga v resnici veseli. Treninge ima rad.

Skupaj sva ugotovili, da vpitje do sedaj ni pomagalo, ravno nasprotno. Potem se vsi počutijo slabo, straši in otroci.
Otrok potrebuje ozemljene starše. To pomeni, da mora starš biti suveren, znati mora postaviti zdrave meje, predvsem pa mora vedeti kako otroku pomagati. Otrok  mora sistematsko pridobiti red.
Mamici sem svetovala, da med pogovorom o treningu, otroku poda list za trenerja in mimogrede omeni naj ga pospravi v torbo in odda trenerju.
Poudarek je na mimogrede. Vse kar ste s časoma naredili za pomembno ali cele hudo pomembno, morate spremeniti v mimogrede- neopazno. Tako otrok ne bo imel občutka neke strašne pomembnosti in odgovornosti, ampak bo to smatral kot nekaj samoumevnega, vsakdanjega. Marsikaj bo potrebno večkrat ponoviti, pri tem morate biti pozorni, da so ponovitve vedno enake – med nevsiljivim pogovorom, ki ga otrok dojema in mu je zanimiv.
Cilj se doseže tam, kjer se dogaja nekaj zanimivega otroku. 
Tu boste morali biti zelo iznajdljivi, naravni in popolnoma iskreni. To otroci potrebujejo- iskrenost. Zelo pronicljivi so in takoj zaznajo neiskrenost. S tem ne mislim, da otroku lažete.
Otrok vas čuti in ve kdaj vi ne čutite tako, kot govorite. Čuti, če se počutite slabo, če ste nerazpoloženi itd. Vse to mu predstavlja skrb in strah, zato bodite suvereni tudi takrat, kadar niste v dobri koži.
Pogovorite se z otrokom, počakajte na pravi trenutek, da vas bo slišal. Nenazadnje ste vi ves njegov svet.

Kako pa šola in učenje?

Spomnim se mamice, ki mi je nekoč rekla, da se otrok v šoli nauči toliko, kot lahko odnese od poslušanja in seveda tisto kar ga zanima.
Vse ostalo gre mimo. Upira se domačim nalogam in učenju.
Ne bom polemizirala o sistemu, ki ne funkcionira. Takšnega smo si naredili in potreben bo čas, da se to spremeni.
Med pisanjem se striktno izogibam besednih zvez – učiti se, naučiti se in podobnih. Otroci potrebujejo drugačne pristop, nič drugega. Nisem seznanjena s tem, koliko so šole in učitelji  usposobljeni za to, glede na situacije z otroci, se bojim, da veliko premalo ali pa napačno.
Dojemanje in čutenje, to je otroku blizu. Otrok začuti človeka, naravo, žival in dojame snov, če je predstavljena na njemu primeren način. Otroci imajo dober spomin in izjemno domišljijo, kar bi morala biti osnova za uspešno učenje.

Matematika je lahko tudi zabavna. Korak za korakom, po stopnjah. Naredite matematiko zabavno tako, kot so zabavne igrice na telefonu. Ko osvojiš 1. level, dobiš dodatno življenje in greš naprej na 2. in tako dalje. Matematika je igra števil, ki lahko postanejo žive in zabavne.
Otroci gotovo ne bodo imeli težav pri naravoslovnih predmetih, če je vsebina podana na pravi način. To jih zanima in tukaj so doma.
Pomagate jim lahko tako, da vse naredite čimbolj zanimivo, zabavno in naravno.

Ne sprašujte se kje boste našli čas za vse to. To mora postati način življenja.

Za konec :

• Otroku večkrat povejte, da ga imate radi. Način kako boste to povedali naj bazira na dejstvu, ne na čustvenih izlivih.
• Bodite suvereni in že v naprej razmislite, kako boste izpeljali zadeve, da se bo otrok počutil sprejetega (ne posebnega, s posebnimi potrebami itd), Mogoče ga boste morali večkrat nevsiljivo spomniti (ne opomniti), da opravi zadeve. Bodite potrpežljivi in ozemljeni. Za vztrajnostjo pride rezultat. Prišel bo trenutek, ko vam ne bo treba več ponoviti, otrok bo začel veliko stvari delati sam od sebe.
• Zelo pomembno je, da ne napihujete zadev, da ni fulll in oh in sploh, ampak naravno, ozemljeno, tako kot je. Z otrokom s pogovarjate tako, kot to počnete z drugimi ljudmi.

Seveda vas bo še naprej skušal prelisičiti.  Nekoč sem sina vprašala, koliko časa ima namen poizkušati, ker bi mu sedaj že moralo biti jasno, da vem kdaj se začne izsiljevanje. Odgovoril mi je: “Saj veš, da otroci vedno preizkušamo kje so meje.” Takrat ni bil star še niti deset let.

Piše: Marija Košir

Poglejte tudi:   Naučite se obvladovati stres!

:::::::::::::::::::::::::::::::::::