Resnica se vedno pokaže v tišini – ko odpadejo iluzije
Tišina ima svoj jezik.
Ni praznina, ni odsotnost, ampak prostor kjer se razkrije tisto kar glas in razum pogosto preglasita.
V svetu kjer nas hrup neprestano vleče navzven, kjer vsak trenutek polnimo z besedami, opravki, obveznostmi, pozabljamo, da ima resnica svojo hitrost – počasno, naravno, tisto, ki zahteva, da se ustavimo.
Da si dovolimo samo biti.
Ko utihnemo, se začne razpad iluzij.
Iluzij o tem, kdo smo, kaj bi morali čutiti, komu bi morali ugajati.
Vse, kar smo si dolgo pripovedovali, da nas ščiti – postane odveč.
Tišina razgali vse kar ni pristno.
Včasih se to zgodi po izgubi, po razpadu odnosa, po trenutku, ko se svet zruši in ostaneš sam s sabo.
Takrat spoznaš, da so bile mnoge od tvojih »resnic« pravzaprav le obrambe.
Prepričanja s katerimi si poskušal preživeti.
Ko odpadejo iluzije, ostane nekaj izjemno nežnega – resnica.
Ne tista, ki jo lahko razložiš.
Ampak tista, ki jo preprosto veš.
Znotraj srca.
V tišini.
V takem trenutku človek ne išče več odgovorov zunaj sebe.
Ne potrebuje več dokazov, opravičil ali razlag.
Zna začutiti kdaj nekaj drži – in kdaj ne.
Kdaj beseda nosi resnico in kdaj je le vljudna laž.
Resnica ni glasna.
Ne kriči, da bi jo slišali vsi.
Vstopi tiho, kot vdih.
Kot droben, a trden občutek v telesu, ki reče: »To je to.«
Tišina je zato zdravilna.
Ker v njej ne moremo več bežati.
Ker v njej duša končno pride do besede.
In ko enkrat začutiš resnico – ne moreš več nazaj.
Takrat veš, da si doma.
V sebi. 💛
_____________________________________________________________
Ta prispevek je del rubrike Most med svetovoma 
V njej raziskujem odnose, karmo in resnico srca – in kako razlike niso ovira, ampak most med svetovoma
Preberi več prispevkov iz rubrike 
Piše: Marja Košir
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::
