Zakaj ljubezen tako boli?
Je to sploh ljubezen – ali nekaj drugega?
Ljubezen vselej pride drugače kot smo si predstavljali.
Ne pride tiho in mehko kot film ob koncu tedna.
Pride kot pretres.
Kot potres, ki premakne temelje tvojega sveta.
In prav zato boli.
Ne zato, ker bi bila kruta –
ampak ker odnaša vse, kar ni resnično.
Vse predstave o tem, kdo smo, koga bi morali ljubiti in kaj si zaslužimo.
Ljubezen sama po sebi ne boli.
Boli le, ko nas prisili, da se srečamo s seboj –
z deli nas, ki so ostali pozabljeni, neizrečeni, zaprti.
Ko rečemo »ljubim te«, pogosto v resnici mislimo:
»ob tebi se spominjam kdo sem.«
Kolikokrat v življenju resnično ljubimo?
Zaljubljenost pride večkrat. Ljubezen – redko.
Zaljubljenost je začetek zgodbe, ljubezen pa tisto kar ostane, ko zgodba izgine.
Zaljubljenost je ogenj, ki zažari.
Ljubezen je toplota, ki ostane, ko se plamen umiri.
Zaljubljenost je vznemirjenje.
Ljubezen je mir.
Zaljubljenost išče popolnost.
Ljubezen vidi resnico – in jo kljub temu izbere.
Nekateri v življenju doživijo eno tako ljubezen.
Drugi več.
A vedno jo prepoznaš po tem, da te spremeni.
Po tem, da po njej nisi več isti.
Zakaj ljubimo prav določenega človeka?
Zaljubimo se v tistega, ki v nas nekaj prebudi.
Ki se dotakne tistega dela srca, ki je že dolgo spal.
Ne iščemo popolne osebe –
iščemo stik s svojo lastno celovitostjo.
Zato nas včasih privlačijo ljudje, ki so popolno nasprotje nas.
Nekdo, ki zna čutiti, ko smo mi zaprti.
Nekdo, ki je ozemljen- prisoten, ko smo mi razpršeni.
Nekdo, ki v nas prebudi življenje – tudi če boli.
Ljubezen ni naključje.
Je klic.
Dušni opomnik: »Poglej – tukaj si še živ.«
Kako biti srečen v vezi?
Sreča v odnosu se ne zgodi sama.
Zgradi se – iz iskrenosti, nežnosti in prostora.
Da bi bil odnos zdrav, morata oba ostati živa – vsak zase in skupaj.
Ko drug drugemu nista uteha, ampak navdih.
Ko ne zahtevata, ampak spoštujeta.
Ko se ne dokazujeta, ampak delita.
Sreča v vezi ni odvisna od tega, kako močno se imata rada,
ampak od tega, kako varno se ob tem počutita.
In varnost se rodi iz resnice.
Iz poguma, da poveš kaj čutiš – brez strahu, da boš izgubljen.
Ljubezen ni, da se nikoli ne skregata.
Ljubezen je, da po prepiru ostaneš – z odprtim srcem.
Kako ohraniti odnos lahkoten in izpolnjujoč?
Lahkotnost ni odsotnost teže –
je sposobnost, da jo nosimo skupaj.
Odnos postane težak, ko se trudimo biti popolni.
Ko skrivamo, kar čutimo.
Ko pričakujemo, da nas bo drugi rešil pred lastno praznino.
Izpolnjujoč odnos se rodi, ko si dovolimo biti resnični.
Ko se učimo poslušati brez obrambe.
Ko znamo reči: »potrebujem te«, ne da bi izgubili sebe.
In predvsem – ko znamo pustiti prostor.
Da dihamo. Da rastemo.
Da ljubimo brez potrebe po lastništvu.
Ljubezen ni tekmovanje v popolnosti.
Je povabilo k pristnosti.
Je prostor, kjer oba postajata več – ne manj.
Ljubezen kot prehod
Morda zato ljubezen boli –
ker ni namenjena temu, da nas osreči,
ampak da nas prebudi.
Da nas spomni kdo smo, ko nismo zaščiteni.
Da nas nauči nežnosti tam, kjer smo vajeni boja.
Da nas odpre, tudi če nas razbije.
In ko se bolečina umiri,
ostane tisto, kar je bilo od začetka:
mirno, tiho, brezpogojno –
ljubezen.
________________________________________________________________
Ta prispevek je del rubrike Most med svetovoma 
V njej raziskujem odnose, karmo in resnico srca – in kako razlike niso ovira, ampak most med svetovoma
Preberi več prispevkov iz rubrike 
Marija Košir
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
