Skrb za psihično ravnotežje

Če govorimo o psihičnem zdravju, lahko najprej omenimo zlato pravilo:
»Pri čemer nismo popolnoma prisotni, nas bo težilo v prihodnosti.«

Vsak izmed nas ima svojo zgodbo, v kateri živi. Naša zgodba izvira iz naših izkušenj, naše družine in naših prednikov. To je več kot spomin, gre za energijske vtise ali imprinte, ki jih nosimo v svojem telesu. Iz teh energijskih polj izhajajo naše misli in naša čustva, ki oblikujejo naš JAZ. Čeprav mislimo, da smo trdno zasidrani za »volanom« našega življenja, v resnici nismo svobodni, ker smo vpeti v energijske vzorce preteklosti. Naša zgodba je v bistvu »miselni konstrukt«, ki je sestavljen iz vtisov dogodkov, ki smo jih videli zgolj iz svoje perspektive – ne da bi vzeli v obzir okoliščine dogodkov, druge ljudi in njihove motive. Ker smo stvaritev naših preteklih izkušenj in izkušenj naših prednikov, bi lahko rekli, da obstajamo na treh časovnih nivojih hkrati oziroma da imamo tri časovna telesa – sedanje, preteklo in potencialno telo. Večina ljudi gre skozi življenje tako, da kopiči nedokončane izkušnje (izkušnje, ki jih vidimo le skozi svojo perspektivo in jih zato ne razumemo), sploh v zgodnjem otroštvu in adolescenci. Vse te nedokončane izkušnje pustijo v telesu energijski vzorec in krojijo naše življenje z impulzi, ki jih pošiljajo v naše sedanje telo in ki nas silijo, da reagiramo po stalno enakih vzorcih. Impulzi so poskus telesa, da bi izkušnjo razumelo v njeni popolnosti ter jo tako dokončalo in razrešilo.

Programiranje prepričanj v rosnih letih

Vsak človek v otroških letih do približno šestega leta starosti doživlja intenzivno »programiranje« življenjskega nazora, kar obsega oblikovanje vseh prepričanj in verovanj o svetu, naravi, vesolju, človeku, sebi in svoji samopodobi. Vse, kar se v prvih letih življenja naučimo, postanejo naše »resnice« o svetu. Programirajo nas seveda predvsem starši in širša družina. Tako prevzamemo prepričanja, verovanja in navade naših najbližjih. Velika večina vedenja se programira v pred-kognitivnem in pred-verbalnem času, se pravi v letih, ko še ne znamo misliti ali govoriti. Te izkušnje zato nastajajo na nivoju čustev in občutkov in jih z besedami sploh ne moremo opisati. Večina ljudi se ne spominja obdobja pred svojim tretjim letom, torej obdobja, ko še niso znali govoriti. Dokler ne znamo govoriti, se vse dogaja na nivoju čustvovanja in občutkov, vse, kar poznamo, so izkušnje in naši občutki glede teh izkušenj. Ko se enkrat naučimo govoriti, začnemo komunicirati in stvari opisovati z besedami ter popolnoma pozabimo na obdobje, ko še nismo znali govoriti. Vendar v obdobju pred razvojem govora že sprejmemo prepričanja o našem življenju in o našem odnosu do življenja. Ta prepričanja so zelo močna in nas večinoma omejujejo pri tem, kako si dovolimo živeti naša življenja. In se tega sploh ne zavedamo, kajti izvirajo iz časa, ko še nismo imeli besed.

Če povzamemo – večine našega vedenja in navad se ne zavedamo in so v principu pogojni refleksi, ki jih sprožajo dražljaji iz okolja. Naše reakcije na dražljaje so zato predvidljive in vedno enake, na žalost pa nezavedne. Da bi to razumeli, poglejmo, kako se ljudje učimo.

Štiri stopnje učenja

Človek se uči vseh svojih spretnosti v štirih razvojnih stopnjah:

1	nezavedna nesposobnost	ne zavedam se, da ne vem/znam
2	zavedna nesposobnost	zavedam se, da ne vem/znam
3	zavedna sposobnost	zavedam se, da vem/znam
4	nezavedna sposobnost	ne zavedam se, da uporabljam to znanje

Ponazorimo zgornjo informacije na učenju vožnje avta. Ko smo dojenček, ne vemo, da avto sploh obstaja, torej ne vemo, da nismo sposobni voziti avta. Ko malce zrastemo, ugotovimo, da avtomobili obstajajo in da jih je treba znati voziti. Smo na drugi stopnji učenja, ko se zavedamo, da ne znamo voziti avta. Potem se začnemo učiti vožnje in na začetku nam gre zelo težko in zraven se moramo zelo koncentrirati. Trije pedali, volan, prestavna ročica, pa še ročice za luči, smerokaze, ročna zavora… Vendar sčasoma osvojimo tudi to spretnost in avto znamo voziti. Smo na tretji stopnji učenja, ko se zavedamo, da znamo voziti, vendar smo pri tem še zelo neizkušeni. Po nekaj letih vožnje se avto praktično vozi že kar sam, vmes se lahko pogovarjamo s sovoznikom, lahko razmišljamo o tem, kaj bomo skuhali za kosilo in poslušamo radio. Posameznih dejanj pri vožnji z avtomobilom se sploh ne zavedamo več in ne razmišljamo več o njih. Smo na četrti stopnji učenja, ko so naša dejanja avtomatična.

Na tak način se naučimo prav vseh svojih spretnosti. Prav zaradi te človekove sposobnosti učenja so navade v nas tako globoko zakoreninjene. Ker so navade nastale v rosnih letih, ko so nas programirali drugi ljudje, smo že zdavnaj dosegli nezavedno sposobnost in jih delamo avtomatično – brez zavedanja. V tem vedenju smo res dosegli popolnost. Na žalost je enako s prepričanji. Več kot 95% časa ljudje delujemo v »načinu AVTOPILOT«, torej nas usmerja nezavedni um in nezavedni (avtomatični) del možganov. V naši podzavesti (nezavednem delu uma) je cel kup prepričanj in verovanj, ki smo jih prejeli od drugih v času programiranja. Ti delujejo ves čas in še tako poglobljeno intelektualno razmišljanje, razglabljanje in prepričevanje samega sebe nam ne bo pomagalo, da bi jih spremenili. Za to potrebujemo posebno »reprogramiranje«. Prav zato je v zadnjem času pozitivno mišljenje dobilo tako negativni sloves, ker preprosto ne deluje.

Se nadaljuje …

Piše: Darja