Ko znanje prehiti zavest – česa se človek v resnici boji?

Človeštvo je sposobno osvojiti vesolje, a še vedno ne zna živeti v miru samo s seboj.

Ustvarjamo umetno inteligenco, raziskujemo vesolje, presajamo organe, posegamo v genetiko in razvijamo tehnologije, ki so bile še pred nekaj desetletji nepredstavljive.

Hkrati pa se še vedno vojskujemo, uničujemo, izkoriščamo in tekmujemo za moč, oblast in prevlado.

Kako je mogoče, da smo v znanju napredovali tako daleč, v zavesti pa še vedno tako močno zaostajamo?

Morda zato, ker je razvijati znanje veliko lažje kot razvijati zavest?

Znanje nam daje moč nad zunanjim svetom. Zavest pa od nas zahteva, da pogledamo vase.

Človek se lahko nauči upravljati najnaprednejšo tehnologijo, ne da bi se naučil obvladovati svoj strah, pohlep, ego in potrebo po nadzoru.

Znanje odgovarja na vprašanje: Kaj zmorem?

Zavest odgovarja na vprašanje: Zakaj to počnem in kakšne bodo posledice?

Pogled v zgodovino nam odstre pogled na vzpone in padce mogočnih civilizacij. Za seboj so pustile izjemne stvaritve, znanje in številna vprašanja na katera še danes iščemo odgovore.

Koliko znanja se je izgubilo z njihovim propadom? In ali je mogoče, da je tudi nekoč razvoj znanja prehitel razvoj človeške zavesti in odgovornosti?

Za civilizacijo ni največji strah pomanjkanje znanja, temveč izguba modrosti kako ga uporabljati.

Živimo v družbi, ki nagrajuje dosežke, hitrost, denar, moč in učinkovitost. Veliko manj pozornosti pa namenjamo notranji zrelosti, odgovornosti, sočutju in modrosti.

Človeštvo ne stoji na mestu. Razvija se. Toda razvija se zelo neenakomerno.

Nikoli prej nismo imeli toliko možnosti za širjenje znanja, povezovanje ljudi in razumevanje sveta. Pa vendar vse to znanje še vedno ne zagotavlja, da bomo ravnali modro.

Človeštvo ne potrebuje večje moči, da bi ustvarilo boljši svet. Veliko te moči že ima. Potrebuje več zrelosti, da jo bo znalo uporabljati.

In morda največja nevarnost za našo civilizacijo ni tisto, česar še ne znamo, ampak tisto kar že znamo pa še nismo dovolj modri, da bi s tem odgovorno ravnali.

In morda se prav tukaj skriva še ena največjih ovir pri razvoju človeške zavesti.

Strah pred neznanim. Pred drugačnostjo. Pred ljudmi, ki razmišljajo drugače, ki mogoče prihajajo iz drugih kultur, govorijo druge jezike, verjamejo drugače in svet doživljajo drugače kot mi.

Ali je mogoče, da se največkrat umaknemo prav tam, kjer bi se lahko največ naučili?

Da zavračamo tisto, česar sploh še nismo poskušali razumeti?

In kaj, če nas v resnici ni strah drugačnosti, temveč spoznanja, ki bi ga drugačnost lahko prinesla?

Kaj bi se zgodilo če bi si dovolili pogledati sočloveka z vseh strani, ga razumeti in spoznati njegovo ozadje? Potem bi mogoče morali spremeniti vse tisto v kar smo bili o njem do tega trenutka tako trdno prepričani.

Kaj če bi morali nekoga ali nekaj, kar danes z vso silo zavračamo, ne samo razumeti, temveč tudi sprejeti?

Ali celo vzljubiti?

Morda se prav tam, kjer se končajo naši predsodki, začne resnični razvoj naše zavesti.

Kajti zavest se ne razvija samo s pridobivanjem novega znanja, temveč tudi s pripravljenostjo, da podvomimo o tistem, kar mislimo, da že vemo.

Da si dovolimo videti več, razumeti globlje in sprejeti, da naša resnica morda ni edina.

Koliko priložnosti za nova spoznanja, odnose in izkušnje smo že izgubili samo zato, ker smo se bali pogledati onkraj svojih prepričanj?

Morda nas največje znanje ne čaka v novih tehnologijah, temveč prav v ljudeh, ki jih danes ne razumemo. V drugačnosti pred katero se umikamo. V tistem, kar zavračamo, še preden smo sploh poskusili spoznati.

In če smo kot človeštvo sposobni premikati meje znanosti, raziskovati vesolje in ustvarjati skoraj nepredstavljivo tehnologijo, zakaj ne bi bili sposobni premakniti tudi meja lastnega razumevanja?

Največji korak v evoluciji človeka ne bo novo tehnološko odkritje. Zgodil se bo takrat, ko bo njegova zavest končno dorasla njegovemu znanju.

Morda za to ne potrebujemo nove velike krize, izgubljene civilizacije ali pretresa, ki bi nas prisilil k spremembi.

Morda potrebujemo samo dovolj poguma, da odpremo svoj um in srce tudi tistemu, česar danes še ne razumemo.

Kajti resnična moč človeka je v tem, koliko zna in zmore in v tem, koliko je pripravljen razumeti, sprejeti in dati.

Piše✍️
Marija Košir

Hej živjo! 👋
Lepo vas je spoznati
!

Dobrodošli na portalu
Premuim TIBIS!
Prijavite se tedenske novice in ne zamudite pomembnih strokovnih prispevkov, ki vam lahko spremenijo življenje.

Ne pošiljamo vsiljene pošte! Za več informacij preberite naš [TUKAJ]pravilnik o zasebnosti.