Osebnostna rast – mačji kašelj! Mhm…
Ko otroci malo zrastejo in ti življenje da spet malo več časa, da zadihaš, se začne nova pot.
Najtežja, bi rekla.
Začneš se spraševati, kdo sploh si, ko nisi mama, zaposlena, partnerka, hčerka in še mnogo drugih
vlog, ki jih vsak dan igraš.
Kdo si v bistvu ti?
Kakšno je tvoje poslanstvo?
Zakaj si sploh tukaj?
Ko začneš razmišljati, kaj sploh rada počneš, ker si nekako na to vse skupaj kar pozabila, ker ni bilo
časa. In ugotoviš, da se v bistvu sploh ne poznaš, da si nekako kar pozabila na svoje sanje, svoje želje.
In se začne pot spoznavanja same sebe.
In ta pot je vse prej kot lahka.
Ugotoviš, da ti določeni stari vzorci, preprečujejo, da bi bila resnično ti TI!
Ugotoviš, da te določene stvari motijo, omejujejo, da si zaslužiš več! Ugotoviš, da bo treba nekaj pošteno spremeniti in se postaviti na prvo mesto.
Postaviš si tudi tisto težko vprašanje – ali se imam sploh rada, takšna kot sem?
In takole na prvo žogo, bi vsaka rekla, seveda se imam!
Kako pa!
No, ko si vzameš čas in analiziraš svoje početje, vidiš, da niti približno ni tako!
Pa si kar malo v zadregi, saj sploh ne veš kje začeti!
In se potovanje po poti, ki ji kar ni videti konca, prične. Ena izmed najtežjih stvari v življenju je, da se
osredotočiš nase. Da prenehaš kriviti druge, za vse kar ti v življenju ne gre. Ko ugotoviš, da nihče drug
ne bo poskrbel zate in za tvojo srečo, kot ti sam.
Da se prenehaš ukvarjati s tem, kaj bodo drugi rekli, za kaj vse so drugi krivi, si naliješ čistega vina in si priznaš, da si sama odgovorna za svojo srečo in dobro počutje.
Uf! Težka zadeva, vam povem!
Na plan pričnejo prihajati zelo težki in globoko
zakoreninjeni vzorci, ki smo jih nabrale skozi vsa leta! Počasi se začneš ukvarjati z njimi in jih nekako
raztapljati. Ko že misliš, ok, saj tole bo pa nekako šlo, pa prileti že nova zadeva, ki jo je potrebno
nekako razrešiti.
Skratka dela ne zmanjka!
Sama se že kar nekaj let ukvarjam s sabo, ampak dela ne zmanjka.
Ugotoviš, da se kar naenkrat nimaš časa ukvarjati z nikomer drugim, ker imaš dela s sabo
več kot dovolj. Počasi tudi začutiš pozitivne rezultate, se počutiš bolje, bolj samozavestno. In to ti da
motivacijo za naprej, da ne obupaš.
Ker življenje te vedno preizkusi, koliko resno misliš. Ko se ti zdi,
da si nekaj že spravila v red, pride preizkušnja, pri kateri lahko sama sebi dokažeš, če si res že tako
daleč.
Naporno, vam rečem!
Včasih že skoraj obupam in večkrat se vprašam, kaj mi je bilo tega treba?
Nekako ne vidiš napredka.
Ampak, ko enkrat stopiš na to pot, nazaj več ne gre!
Samo naprej!
In spet najdeš dovolj energije, da ne obupaš.
Ja pot je težka, ampak edina prava… pot do sebe!
Atlantida
:::::::::::::::::::::::::::::::::
